Pripovedno-izpovedna in likovno-vizualna entiteta Irene Gajser pripada simbolnim znamenjem, kar avtorica neutrudno razkriva s svojim slikarskim opusom in je nedavno potrdila tudi z magistrsko nalogo z naslovom »Geometrijska simbolika in simbolika mandale«.
Čeprav so izbrana simbolna znamenja vzeta iz občega slovarja simbolov, jih Gajserjeva osebno posvoji, saj z njimi vzpostavlja diskurz v pomenskem raziskovanju, v odkrivanju njihovih vrednot, v razpiranju globljih in večplastnih vsebinskih pomenov, predvsem pa v individualnem likovnem ovrednotenju. Oblikuje jih v znakovne fenomene, ki se nenehno preobražajo in variirajo, kakor jih domisli in materializira avtoričina volja in intuicija.
Najraje prisluhne starim oblikam in praoblikam, krogu, kvadratu, trikotniku, likom, ki v sebi nosijo božansko geometrijo, ki premorejo moč ter posedujejo večne modrosti in sporočila. Z njimi potuje med zemljo in nebom in posredno govori o vselej prisotnem dualizmu, o večnih analogijah življenja.
Kvadratna forma je najpogosteje uporabljena tudi kot nosilka slikovnega zapisa. Ta nastaja po posebnem izvajalskem postopku. Fascinantnost barvnih sledi rezultira spontana, akcijska in nadzorovana gestikulacija, tekoči, široki, v mehko artikulirane ploskve ujeti nanosi, pa linije in kapljice. Raznoliki likovno-vizualni efekti se dodatno razpirajo z uporabo peska, ki predstavlja še en slikarkin dialog z zemljo, s prvinskim, hkrati pa zaščitni znak njenih kreativnih receptur. Na slikovnem polju je vzpostavljena komunikacija med materialnim in lazurnim, strukturalnim in gladkim, med ploskvijo in blago reliefnim dodatkom. Vsa ta raznolikost se spaja v vznemirljivo, živahno, a uravnoteženo likovno dogajanje. Dramaturgija pogosto teži k osrediščenosti, h koncipiranju v jedra. Zdi se, kot da bi ustvarjalna sila imela sposobnost magnetnega »lovljenja« drobcev in povezovanja v celoto, najpogosteje v obliko, (po)polnost. Nato pa premore moč, da materijo površinskega dogajanja odpelje v iluzivno poglobljen prostor, v neskončnost, k začetku in bistvu. Snovnost barvnih sledi se spogleduje z zemeljskimi barvami, ki sežejo vse tja do toplih, oranžno-rjavih, pesek pa ohranja naravno, pastelno barvo. Slikovne ploskve s svojo večplastno modro zasnovo ne predstavljajo le globine, temveč na simbolni ravni materijo dvigujejo v nadzemske, duhovne, transcendentalne sfere.
Slike Irene Gajser premorejo identičnost domišljenega in percipiranega s temeljno ustvarjalno značajnostjo avtorice. Posedujejo živost ter vzbujajo komunikativnost. Simbolna znamenja, kljub temu da so materialne, snovno realne strukture, lebdijo in živijo v brezprostorju, s tem pa vsepovsod v univerzumu. In tako se srečujejo z gledalcem, ki jih hitro posvoji. Ne privabljajo le pogleda, ampak nagovarjajo tudi druga čutila. Še več. Čeprav predstavljajo oblikovni in vsebinski koncentrat, spodbujajo k osebnemu doživljanju in razmišljanju.
Artefakti, postavljeni v zgornji del galerijskega prostora, premorejo notranji okvir oz. nekakšen paspartu, ki učinkuje kot ločnica, vendar dopušča dihanje slikovnega zapisa in njegovo prehajanje čez rob. V spodnjem prostoru pa slike celo sestopijo s sten. Avtorica se odloči za njihovo prezentacijo na črnih prizmah, na objektih, ki posegajo in odločno sooblikujejo prostor ter razstavni koncept. S tem jim je dana dodatna dimenzija doživljanja, ki ob podpori ogledal seže v še eno, celo četrto razsežnost.
Vsa slikarska dela Irene Gajser so zaključene celote in lahko nastopajo kot samostojne enote, hkrati pa avtorico vodijo v igro kompozicijskega sestavljanja, s katero zazvenijo v posebni resonanci.
Anamarija Stibilj Šajn, univ. dipl. umet. zgod.
Katalog
