IRENA GAJSER, CVETKA HOJNIK, ANKA KRAŠNA
Ženske – umetnice
Dolgo je bil to poklic za moške in za žensko v svetu umetnosti skoraj ni bilo prostora. Danes je povsem drugače. Vsekakor pa bi svet umetnosti lahko razdelili na dve polobli, in sicer na žensko in moško. Mar ni ženska polobla prostor, kjer prebiva ženski duh, drugačen od moškega? Svetova sta si podobna, in vendar se v svoji podobnosti razlikujeta. Zapovedi, vgrajene v njune temelje, so različne. So posledica različnih gledanj in doživljanj, torej tudi različnih interpretiranj. Ženske umetnice so drugačne. Nežnejše in subtilnejše so. Spregovorijo »po žensko«. Ustvarjajo izrazito žensko umetnost, zavestno in hoteno prav takšno, nežno in čutno, kar pomeni, da ženska deluje tudi na »moških« področjih na svoj, poudarjeno ženski način. In vendar se vsi ne bi strinjali s to mojo trditvijo. Nekateri menijo, da o ženski umetnosti lahko govorimo (le) takrat, ko se ta ukvarja s feministično tematiko. Pustimo polemike o tem, ali lahko likovno delo opredelimo kot žensko ali moško. Verjetno je najbolj merodajen odgovor skrit v senzibiliteti posameznika, iz katere se rojeva specifika vsake poetike. Vsako delo je namreč predvsem otrok svojega stvaritelja. Je njegov oseben, enkraten in neponovljiv del. Je izziv in odziv, ki vključuje številne dejavnike, tudi čas in prostor, socialni in kulturni utrip miljeja, v katerega je avtor vraščen. Vsi ti vplivi zunanjega sveta imajo svojo vlogo šele ob dejstvu, kako globoko sežejo v posameznika, kako intimno se ga dotaknejo, kakšna doživljanja, čutenja in likovno-vizualna ovrednotenja sprožijo.
Tokratna razstavna predstavitev obsega tri likovne ustvarjalke, tri zgodbe. Vsaka piše povsem (samo)svojo.
Troje zgodb v razstavnem dialogu. Artefakti. ki so osmišljeni s prostorom, saj v dani arhitekturni lupini zavibrirajo kot »genius saeculi«. Prav tu vstopajo v polnost bivanja, likovno-formalnega in vsebinskega.
Besedilo in likovna kritika: Anamarija Stibilj Šajn, univ. dipl. umet. zgod.
Katalog
