V A S I N V A Š E P R I J A T E L J E
V L J U D N O V A B I M O
N A O T V O R I T E V R A Z S T A V E
članov Društva likovnih umetnikov Maribor
IZ UMETNIŠKIH DEPOJEV,
k i b o v č e t r t e k, 29. 8. 2024, o b 18.00 v
M E S T N I G A L E R I J I R O G A Š K A S L A T I N A .
Sodelujejo: Matjaž Duh, Erna Ferjanič, Irena Gajser,
Nataša Grandovec, Natalija Juhart Brglez,
Zdravko Kokanović Koki, Katja Majer, Slađana Matić Trstenjak, Janez Rotman, Lucija Stramec, Simona Šuc.
Kuratorka razstave je umetnostna zgodovinarka Kristina Prah.
V priložnostnem glasbenem programu bo nastopila
Etno skupina Nojek,
program bo povezovala Sergeja Javornik,
razstavo bo odprla podžupanja Občine Rogaška Slatina, Leonida Došler.
»Vsak umetnik je – med drugim – tudi zbiralec minulih časov in minulih
verzij samega sebe.«
– Margareth Atwood
Naslov pričujoče razstave v Mestni galeriji Rogaška Slatina – Iz depojev – je
umetnikom ponudil določen izziv, v današnjem času morda celo kontroverzne
narave, namreč predstaviti delo iz svoje osebne zbirke oziroma produkcije
minulih obdobij. Ideja – v duhu uvodnega citata, ki jo je ob snovanju razstave
podala njena pobudnica, Erna Ferjanič – je postati ob redko videnih ali
razstavljanih delih, osvetliti spregledana ali pozabljena, ponuditi nov pogled
nanje, metaforično pa razkriti tudi manj znane plati ustvarjanja, bodisi osebnih
zgodb, izbranih tem ali tehničnih pristopov. Vsak od umetnikov – na razstavi se
jih predstavlja 11, kar jim je skupno, pa je morda le to, da so vsi člani Društva
likovnih umetnikov Maribor – je seveda ponudil svojo interpretacijo naslova, ki
v izbranih delih ponujajo vznemirljive in zelo raznolike vpoglede v raziskovanje
lastne ustvarjalnosti.
V besedilu – kakor na sprehodu po razstavi – se bom kuratorica ustavila na
vsaki izmed enajstih likovnih postaj in poskusila osvetliti umetnikov izbor iz
depojev.
V delu Matjaža Duha z naslovom Ko drevesa spregovorijo je paradoks
nepremišljene vzročnosti in vizionarskega opomina na posledice brezbrižnega
ravnanja z naravo materializiran z glasnejšo, malodane apokaliptično
ekspresivnostjo. Iz spodnjih partij slike se razraščajo ozadju komplementarni
kričeči zublji ognja, vegetabilni hibridi ostrih podrasti, pradreves in grozeče
arhitekture. V izrazitem teksturiranju gostih, vzpenjajočih se linijskih nanosov
barve lahko prepoznavamo izmaličene obraze in figure, izginjajoče v plamenih
lastnega propada. Izjemna dinamičnost skulpturalnih potez, nenaključno
spominjajoč na reptilna telesa (kobra efekt), poudarja občutek nemoči in
opominja na sebičnost in posledice človeških dejanj.
V drobnih valovih razdrobljeni odsevi obrazov, oblačil, nasmehov, neba,
nenazadnje moč čuječega trenutka. Slika Erne Ferjanič je edinstvena impresija
gibanja gladine vode in na njej ujetih tisočerih odbleskov svetlobe – ne samo tiste
sonca, ampak iskric znotraj nas. Z apliciranjem različnih materialov umetnica
oživlja teksture predmetov in entitet, ki odsevajo v vodi, hkrati pa v prepletu
niti nakazuje na njihovo bistveno medsebojno in širšo povezanost. Uporaba
recikliranih ali vsakdanjih materialov, pri kateri izpostavlja njihov estetski
potencial, pa pri slikarki ni le tehnična izbira, marveč nosi globoka sporočila
o potrošništvu, onesnaževanju in dejanski vrednosti materialnih stvari. To je
posebej očarljivo občutiti prav v Odsevih v vodi, kjer je umetnica delila intimen
trenutek povezanosti z bližnjim in ljubezni do narave.
Diptih Irene Gajser iz nedavnega obdobja nas vrača nazaj k arhetipom, pri
katerih smo začeli, vendar se tokrat obrača k elementarnim prapodobam in k
simboliki osnovnih geometrijskih likov, predvsem kroga in kvadrata. Umetnica
črpa svoj navdih v raziskovanju njihove preproste, a simbolično neskončno
intrigantne forme, v katerem se med avtorico in obliko rojeva gostobeseden
pogovor in harmoničen intimen odnos. V stilizaciji oblik in premišljeni uporabi
barv, pogosto dopolnjeni z nanosi peska, ki ustvarjajo poudarjeno resonanco
med zemeljskim in božanskim, lebdijo utripajoče in pisane orbite v duhovni
modrini nočnega neba, ki ga s prav nežnimi dotiki boža svetloba.
Umetniški izraz Nataše Grandovec, ne glede na to, ali gre za oblikovanje nakita
ali pa bolj klasično koncipirana likovna dela, se vedno materializira v delikatnih,
zagotovo čarobnih in edinstvenih artefaktih. Njeni kolaži abstraktnih pokrajin
– ki jih sicer vidimo redkeje od nakita – so večdimenzionalna dela, ki nas
izzovejo, da raziskujemo tako njihovo površino kot globino, oboje dotaknjeno
s spreminjajočo se (neskončno) svetlobo. Pogled od daleč nam morda odkriva
prostrano, sveže zorano polje črne zemlje, iz katere puhti temni duh rodovitnosti
in se spaja v meglice oblačnega jutra. Ko pa nas Tihota privabi blizu, se v njej
razkrijejo vegetabilno prepognjeni papirji v cvetne liste, segajoč proti nam in
izven nosilca, ali pa so ti listi jesenski, odpadli z utrujenih dreves, ki se še v
toplem dežju lepijo na tla. Celovita povezanost tako mikro kot makrokozmosa
v umetničinih delih je priča o njenem zvestem navdihu, kot cvet nabranem v
naravi.
Vznemirljivo je opazovati razvoj likovnega jezika Natalije Juhart Brglez, kako
se presnavlja od vsakdanje preproste grafike, ki je nastala leta 2016 in vsebuje
že dodelane zametke umetničine pronicljive vizualne artikulacije – do današnjih
risb in grafičnih del, ki ohranjajo vse prvinske kvalitete tistega obdobja in se
nadgrajujejo v nove izrazne poti in raziskovanja. Umetnica izhaja realističnega
uvida, ki ga z abstrahiranjem, nizanjem planov in linij, z vrstenjem prostoročnih
detajlov in nadomeščanjem posameznih partij z barvnimi ploskvami preoblikuje
v edinstveno izkušnjo, v kateri gledalec najde svoje lastne korake po urbani
pokrajini. Na trati lahko začuti pridih domačnosti in sproščenosti, v katero je
zleknjena Mattisovim ležečim aktom sorodna ženska figura, ki v vzdušju prikliče
v spomin tudi Manetov Zajtrk na travi.
Zdravko Kokanović - Koki je v instalacijski postavitvi z naslovom Stihi
ljubezni soočil enajst akvarelnih risb iz različnih obdobij – variacij abstrahiranih
snopastih človeških figur hitrih potez, ki rastejo praviloma iz skupnih korenin
in nosijo sporočilo skupnosti, sobivanja in podpore – s prisotnostjo glinene
angelske figure. Pri slednji izstopa gracilna, nedvomno ženska postava,
ovita v mokro tančico, z otroškim obrazom in operutenimi rokami, ki v krilati
metamorfozičnosti bitju odvzemajo tuzemsko, pridajajo pa eterično moč. Ta
ustvarja miselno predstavo Marijinega zavetnega plašča, ki varovanim figuram
in v gledalci ne snuje le nestanovitnega občutja upanja, ampak več – zaupanje.
V življenje, vase in drug v drugega.
Katja Majer se najprepoznavneje izraža skozi monumentalne stvaritve javnih
plastik in meditativnih paviljonov. Srž njenega ustvarjanja so prostori zavetja,
ki obiskovalcu oblikujejo varno okolje, v katerem se lahko oseba brezskrbno
zazre vase. Vendar pa obstaja tudi drug pol umetničinega zanimanja, neločljivo
povezan s prvim. Arhetipi kot nosilci energij in vrednot so stalni sopotniki ali
pa samostojne entitete njenih kreacij. Zmajkulja je čisto samosvoje in prikupno
mitološko bitje, elegantno v rasti poenostavljenih in čistih linij. Drobna bronasta
kipčica – kot jih avtorica rada imenuje – je izrazito ženska figura, ki v zgovorni
gestikulaciji kril razprostira ljubeč objem, opolnomočena in v popolnem
ravnovesju pa je tudi s svojo zmajsko, moško oziroma jang modrostjo.
Organska in suverena implementacija bogatih tkanin v ekspresivno plastenje
barvnih nanosov in (po)pisanih papirnatih lističev je v ustvarjalnem procesu
in prepoznavnem izrazu Slađane Matić Trstenjak v zadnjem pomembnejšem
obdobju, iz katerega delo izvira, razgrnila nove vpoglede v slikarkine intimne
zgodbe in spominov nanje. Tema – kot odsotnost svetlobe – je v slikarkinih
delih redna in prijazna gostja, ki je na sliki manjših dimenzij z naslovom Tema
in midva poudarjena v mehkobi žameta in na njem odsevih svetlobe. Kot topla
odeja prekrije iskrivo pripoved, ki skrivnostno klije in se razrašča pod njeno
zaščito. Taktilnost izbranih materialov spominja na t.i. femmage Miriam Schapiro
(1923–2015) in v vabljivi nežnosti dopolnjuje sporočilo zaupnega srečanja.
Dobre vibracije, delo Janeza Rotmana iz leta 2017, takrat nagrajeno z s
stanovsko nagrado DLUM, zaznamuje za umetnika značilna igra soočenj
različnih materialov in nasprotij. Masivno občutenje celote obvladuje nagajiva
lahkotnost in dinamičnost abstraktnega ekspresionizma, ki generira iluzijo
nenehnega valovanja in gibanja prepleta raznobarvnih pletenih vrvi oziroma
tetiv. Osnovna ideja dela izvira iz teorije superstrun, ki skuša pojasniti vse
osnovne oblike in temeljne sile v naravi in ki govori tudi o ukrivljenosti prostora
in časa, kar prav tako odzvanja v oblikovanju nosilca slike. Posamezni partikli
vibracij so inovativno materializirani v izrazitih reliefnih efektih, utripajočih v
živopisanem plesu, podčrtanem v občutju nenavadne duhovne kozmičnosti.
Monokromatska, tako preprosta, obenem pa tako osupljiva dela Lucije Stramec
nam razkrivajo vseprisotne, spregledane kotičke narave, poustvarjene v skoraj
fotorealistični maniri in z grafičnim učinkom, kakor da bile drobne linije ne sledi
v bel tuš namočenega čopiča, marveč rez konice grafične igle v matrico. S
perspektive drobnih gozdnih prebivalcev se odpirajo veličastni pogledi pozorne
opazovalke in potrpežljive umetnice minucioznih črtkanih potez, s katerimi
na temni praznini lista ne odstira le svetlobe, pač pa s senzibilnostjo ustvarja
odtenke poti, po katerih lahko gledalec potuje od vtisov o občutju narave v
lastne meditativne globine.
Iz istega izvira, v občutju in izrazu pa lebdeče v nesnovnem vesolju, je delo Simone
Šuc. Gre za majhno, na prvi pogled skromno in neznatno delo domišljijske, celo
intuitivne krajine, ki bi jo skoraj lahko opazovali skozi lino pravljičnega gradu. Vse,
kar je moč občutiti od zunaj, pušča odtise znotraj, od koder vznikajo iz slikarke
lahkotno, v lazurnem in pastelnem plastenju plesoči prostorski plani. Vanje,
preko in skozi njih vstopajo spet drugačni, igrivo sprehajajoči se vzorci krogov
in linij, ki se pletejo in nizajo v mreže, ogrlice ali shematične girlande nežnih
komplementarnih kontrastov. Harmonija ozračja nekega posebno prvobitnega
značaja vabi opazovalca, da se na poti skozi svoje duhovno življenje večkrat
ustavi v Pokrajinah priprošnje.
Kristina Prah, univ. dipl. um. zg., avgust 2024
Katalog
